Odlocitveni proces je proces sistematicnega zbiranja in urejanja znanja. Zagotovil naj bi dovolj informacij za primerno odlocitev, zmanjsal moznost, da bi kaj spregledali, pohitril in pocenil proces odlocanja ter dvignil kakovost odlocitve. Praviloma poteka po fazah, ki so opisane v tem razdelku. Faze se lahko tudi prepletajo ali ponavljajo.

Ta faza je rezultat spoznanja, da je nastopil odlocitveni problem, ki je dovolj tezak, da ga je smiselno resevati na sistematicen in organiziran nacin. V tej fazi poskusamo definirati problem ter opredeliti cilje in zahteve. Oblikujemo odlocitveno skupino , katere jedro sestavljajo odlocevalci (t.i. “lastniki problema”): to so tisti, ki se morajo v koncni fazi odlociti in so odgovorni za odlocitev. Pri zahtevnejsih problemih je priporocljivo v delo skupine vkljuciti tudi:

• eksperte, ki imajo poglobljeno znanje o dani problematiki in lahko svetujejo pri oblikovanju odlocitvenega modela;
• odlocitvenega analitika - metodologa, ki kot moderator vpliva na ucinko-vitost in usklajenost dela skupine ter skrbi za ustrezno metodolosko in racunalnisko podporo odlocanja;
• druge predstavnike tistih segmentov, na katere vpliva odlocitev.

V tej fazi dolocimo kriterije, na osnovi katerih bomo ocenjevali variante in zasnujemo strukturo odlocitvenega modela. Posebej je pomembno, da pri tem ne spregledamo kriterijev, ki bistveno vplivajo na odlocitev (nacelo polnosti). Pri oblikovanju modela poskusamo izpolniti tudi nekatere druge zahteve, kot so strukturiranost, neredundantnost, ortogonalnost in operativnost (merljivost ) kriterijev. Postopek identifikacije kriterijev do neke mere zavisi od uporabljene metodologije; v primeru, ki je prikazan v razdelku 4, poteka po naslednjih korakih:

1. Spisek kriterijev: Sami ali med pogovorom v skupini oblikujemo nestrukturiran seznam kriterijev, ki jih bomo upostevali pri odlocanju.
2. Strukturiranje kriterijev: Kriterije hierarhicno uredimo, upostevajoc medsebojne odvisnosti in vsebinske povezave. Nepomembne kriterije in tiste, ki so izrazeni z ostalimi kriteriji, zavrzemo in po potrebi oblikujemo nove. Rezultat je drevo kriterijev.
3. Merske lestvice: Vsem kriterijem v drevesu dolocimo merske lestvice, to je zalogo vrednosti, ki jih lahko zavzamejo pri vrednotenju, ter morebitne druge lastnosti (na primer urejenost).

V tej fazi definiramo funkcije, ki opredeljujejo vpliv nizjenivojskih kriterijev na tiste, ki lezijo visje v drevesu, vse do korena drevesa, ki predstavlja koncno oceno variant. Oblika funkcij in nacin njihovega zajemanja mocno zavisi od uporabljene metode. Najpogosteje se uporabljajo preproste funkcije, kot so utezena vsota (razdelek 2) in razna povprecja, srecamo pa tudi zahtevnejse funkcije, ki imajo vecjo izrazno moc, vendar so nekoliko zahtevnejse za prakticno uporabo: funkcije zvezne logike, funkcije na osnovi Bayesovega pravila ali mehkih mnozic, odlocitvena pravila. Prav tako so pestre racunalnisko podprte metode za podporo odlocevalcev v tej fazi, ki segajo od neposrednega analiticnega izrazanja funkcij do moznosti izbiranja oziroma parametrizacije vnaprej pripravljenih funkcij, definiranja funkcije po tockah, zajemanja v graficni obliki in raznih dialogov, ki jih vodi racunalniski program.

Vsako varianto opisemo z vrednostmi osnovnih kriterijev, to je tistih, ki lezijo na listih drevesa. Do tega opisa nas vodi bolj ali manj zahtevno proucevanje variant in zbiranje podatkov o njih. Pri tem se pogosto srecamo s pomanjkljivimi ali nezanesljivimi podatki. Nekatere metode v tem primeru odpovedo, druge pa omogocajo, da taksne podatke opisemo v obliki intervalov ali verjetnostnih porazdelitev.

Vrednotenje variant je postopek dolocanja koncne ocene variant na osnovi njihovega opisa po osnovnih kriterijih. Vrednotenje poteka “od spodaj navzgor” v skladu s strukturo kriterijev in funkcijami koristnosti. Varianta, ki dobi najvisjo oceno, je praviloma najboljsa.

Besedo “praviloma” je potrebno na tem mestu posebej poudariti. Na koncno oceno vpliva mnogo dejavnikov in pri vsakem od njih lahko pride do napake. Poleg tega sama koncna ocena navadno ne zadostuje za celovito sliko o posamezni varianti. Zato moramo variante analizirati in poskusiti odgovoriti na naslednja vprasanja:

• Kako je bila izracunana koncna ocena - na osnovi katerih vrednosti kriterijev in katerih funkcij? So vrednosti kriterijev in uporabljene funkcije koristnosti ustrezni?
• Zakaj je koncna ocena taksna, kot je? Je v skladu s pricakovanji ali odstopa in zakaj? Kateri kriteriji so najbolj prispevali k taksni oceni?
• Katere so bistvene prednosti in pomanjkljivosti posamezne variante?
• Kaksna je obcutljivost odlocitve: kako spremembe vrednosti kriterijev vplivajo na koncno oceno? Ali je mogoce in kako variante izboljsati? Katere spremembe povzrocijo bistveno poslabsanje ocen variant?
• V cem se variante bistveno razlikujejo med seboj?

Sele z odgovori na ta vprasanja pridemo do celovite slike o variantah in s tem do kvalitetnejse, bolje utemeljene in preverjene odlocitve. Racunalniska podporna orodja so pri tem prakticno nepogresljiva, saj imajo ze vgrajene pripomocke, ki tovrstne analize bistveno olajsajo.