Opisane faze odločitvenega procesa ilustrirajmo s preprostim zgledom odločanja o nakupu prenosnega osebnega računalnika.

Kupujemo prenosnik za osebno uporabo. Izbrati želimo čim zmogljivejši, zanesljivejši in čim bolj razširljiv prenosnik v cenovnem razredu okrog 3000 DEM. Poudarek je tudi na udobnem delu (kvaliteti zaslona, tipkovnice in miške) in čim večji avtonomiji (času delovanja z baterijami).

Odločitveno “skupino” v tem primeru predstavlja samo odločevalec. Po potrebi povpraša “eksperta” - prijatelja, ki se spozna na računalnike.

Za računalniško podporo postopka smo izbrali program DEX (Bohanec, Rajkovič 90). To je lupina ekspertnega sistema za večparametrsko odločanje, razvita na Institutu “Jožef Stefan” in doslej uporabljena pri podpori več deset zahtevnih realnih odločitvenih problemov doma in v tujini (Urbančič et al 91). V primerjavi s pristopom, prikazanim na sliki 2, ima dve posebnosti:

• uporablja kvalitativne kriterije, katerih vrednosti so v splošnem besede in le izjemoma številke oziroma numerični intervali (4.2.c in slika 3);
• funkcije koristnosti niso podane analitično, ampak s preprostimi odločitvenimi pravili tipa če-potem; na ta način je funkcija definirana po točkah (4.3 in tabela 1).

1. Spisek kriterijev

Kriteriji, ki vplivajo na nakup prenosnika, so deloma razvidni že iz identifikacije problema. Upoštevati moramo ceno, zmogljivost, razširljivost, zanesljivost, udobnost in avtonomijo. Pri ceni pomislimo, da ni pomembna samo cena nakupa, ampak tudi cena nadaljnjih razširitev in vzdrževanja. Pri tem se spomnimo na dostopnost in kvaliteto servisa. Vprašamo se, kaj pomeni zmogljivost: velikost diska, hitrost procesorja, velikost pomnilnika. Razmišljanje nadaljujemo v tej smeri in dobimo spisek kriterijev, ki je zaenkrat še povsem neurejen:

cena, zmogljivost, razširljivost, zanesljivost, udobnost, avtonomija, cena nakupa, cena razširitev, cena vzdrževanja, servis, kvaliteta servisa, disk, procesor, pomnilnik, hitrost, miška, tipkovnica, zaslon, barve, dodatki, proizvajalec, torbica, garancija



Slika 3: Izbira prenosnika: drevo kriterijev in nekaj merskih lestvic

2. Strukturiranje kriterijev

Kriterije strukturiramo na osnovi njihove medsebojne odvisnosti in vsebinskih povezav. V spisku kriterijev na primer opazimo, da jih kar nekaj opisuje nekakšne tehnične lastnosti prenosnika. Razdelimo jih na lastnosti zunanjih in notranjih enot prenosnika ter na avtonomijo. Tako dobimo poddrevo kriterijev TEH. KAR. (slika 3).

Podobno bi lahko postopali tudi pri ceni in jo razgradili na nabavno ceno, ceno vzdrževanja in ceno razširitev. Prav tako bi lahko razgradili tudi dodatke in še kakšen drug kriterij. Na sliki 3 tega nismo storili, da ne bi preveč zapletli tega zgleda.

Pri metodi DEX so zaloge vrednosti kriterijev sestavljene iz besed ali numeričnih intervalov (slika 3). V našem primeru bomo prenosnike ocenjevali s štiristopenjsko lestvico: nesprejemljiv, sprejemljiv, dober, odličen. Avtonomijo pa bomo na primer merili s številom ur delovanja brez priključitve na električno omrežje.

Merske lestvice so večinoma urejene od slabih (manj zaželenih) proti boljšim vrednostim. Pri metodi DEX to sicer ni nujno, je pa dobrodošlo, saj se uporablja v naslednji fazi pri kontroli konsistentnosti odločitvenih pravil in lahko bistveno pohitri postopek zajemanja funkcij koristnosti.

Pri metodi DEX so funkcije koristnosti predstavljene s preprostimi odločitvenimi pravili tipa če-potem. Definiramo jih v obliki tabele. Tabela 1 na primer prikazuje odločitvena pravila, s katerimi smo opredelili kvaliteto zunanjih enot prenosnika v odvisnosti od kvalitete zaslona in tipkovnice. Podobne tabele je potrebno definirati tudi za preostale tri izpeljane kriterije (notranja vozlišča drevesa): NOT. ENOTE, TEH. KAR. in PRENOSNIK.

Postopek definiranja odločitvenih pravil je s programom DEX zelo preprost. DEX pripravi tabelo z že vpisanimi vsemi kombinacijami vrednosti odvisnih spremenljivk. Potrebno je le izpolniti zadnjo kolono. Pri tem DEX sproti opozarja na morebitne nekonsistentnosti in na nekaterih mestih v tabeli sam predlaga ustrezne vrednosti, ki jih izpelje iz do takrat definiranih pravil.

Denimo, da izbiramo med štirimi prenosniki. O vsakem moramo zbrati osnovne podatke, to je tiste na listih drevesa kriterijev: CENA, PROCESOR, POMNILNIK, DISK, ZASLON, TIPKOVNICA, AVTONO-MIJA in DODATKI. Podatki za naš primer so vpisani v tabeli 2.

Definiran imamo odločitveni model in zbrane vse podatke o variantah. DEX jih ovrednoti v skladu s strukturo kriterijev in odločitvenimi pravili. Rezultati so zbrani v tabeli 2. Končne ocene prenosnikov so podane v vrstici “PRENOSNIK”. Vidimo, da sta prva dva prenosnika ocenjena kot sprejemljiva, druga dva pa sta nesprejemljiva. Potrebna je nadaljnja analiza vrednotenja, saj sta dva boljša prenosnika ocenjena z enako končno oceno. Obenem moramo preveriti pravilnost in ustreznost rezultatov ter utemeljiti končno odločitev.

Tabela 2:Rezultati vrednotenja štirih prenosnikov

	Prenosnik 1	Prenosnik 2	Prenosnik 3	Prenosnik 4
PRENOSNIK	spr	spr	nespr	nespr
CENA	nizka	srednja	nizka	visoka
TEH. LAST	odl	spr	nespr	odl
NOT. ENOTE	spr	spr	spr	dob
PROCESOR	dob	spr	spr	dob
POMNILNIK	spr	dob	spr	dob
DISK	spr	spr	spr	dob
ZUN. ENOTE	dob	spr	spr	spr
ZASLON	dob	spr	spr	spr
TIPKOV	srednja	srednja	boljša	boljša
ZUN. ENOTE	4h	3h	2h	4h
DODATKI	nespr	spr	dob	spr

Primerjava prenosnikov 1 in 2 po kriterijih na nižjih nivojih drevesa pokaže, da je prvi boljši ali vsaj enakovreden drugemu pri vseh kriterijih, razen pri pomnilniku in dodatkih. Posebej kritični so dodatki, ki so ocenjeni kot nesprejemljivi. Pač pa je prenosnik 1 znatno boljši pri pomembnih kriterijih, kot so procesor, zaslon in avtonomija, kar mu daje prednost v pogledu tehničnih karakteristik. Gledano v celoti je torej prenosnik 1 boljša odločitev, še posebej, če bi na nek način uspeli izboljšati problematične dodatke.

Spomnimo se na možnost, da bi uporabili dodatke nekega drugega proizvajalca, ki so združljivi s prenosnikom 1. Uporabimo analizo kaj-če: vrednost dodatkov pri prenosniku zamenjamo v sprejemljivo. Ponovno vrednotenje pokaže, da bi bil v tem primeru prenosnik ocenjen z za eno stopnjo višjo oceno, dobro.

Kljub slabim ocenam, se velja posvetiti tudi ostalima dvema prenosnikoma. Prenosnik 3 ima avtonomijo le 2 uri, kar je premalo; tu žal ni pomoči. Pač pa je zanimiv prenosnik 4, ki je bil sicer ocenjen kot nesprejemljiv, vendar ima večino lastnosti zelo dobrih. Problem je le cena: prenosnik je predrag. Na tem mestu bi lahko ponovno premislili in se morda odločili za višjo investicijo ali pa poskušali najti kakšno drugo pot za znižanje cene, morebiti s popusti.

Za končno potrditev opravimo še eno izmed analiz, selektivno razlago. Poskušamo poiskati posebej izrazite prednosti in slabosti posameznih variant. Za tri prenosnike jih prikazuje tabela 3. Še enkrat se lahko prepričamo, da se prenosnik 1 še posebej odlikuje po tehničnih lastnostih; predvsem ima dober zaslon in veliko avtonomijo. Poleg tega je poceni in ima dober procesor. Edina resna slabost so dodatki. Prenosnik 2 nima niti posebnih prednosti, niti pomanjkljivosti, le pomnilnika ima dovolj. Prenosnik 4 je s tehničnega stališča odličen in to predvsem v pogledu notranjih enot. Njegova izrazita slabost je previsoka cena.

Tabela 3: Selektivna razlaga vrednotenja treh prenosnikov

Prenosnik 1
PREDNOSTI		SLABOSTI
CENA	nizka	DODATKI	nespr
TEH.LAST	odl
ZUN.ENOTE	dob
ZASLON	dob
AVTONOMIJA	dob
PROCESOR	dob
Prenosnik 3
PREDNOSTI		SLABOSTI
CENA	nizka	PRENOSNIK	nespr
		TEH.LAST	nespr
DODATKI	dob	AVTONOMIJA	2h
TIPKOV	boljša
Prenosnik 4
PREDNOSTI		SLABOSTI
TEH.LAST	odl	PRENOSNIK	nespr
NOT.ENOTE	dob	CENA	visoka
PROCESOR	dob
POMNILNIK	dob
DISK	dob
AVTONOMIJA	4h
TIPKOV	boljša

Končni rezultat odločitvenega procesa je torej naslednji. Najustreznejši je prenosnik 1, ki pa ima slabe dodatke, zato jih bo treba poiskati pri drugem proizvajalcu. V rezervi ostajata prenosnik 2, ki je nekoliko slabši, in prenosnik 4, ki je predrag, a bi bil ob morebitnem znižanju cene najbolj zanimiv. Prenosnik 3 odpade zaradi preslabe avtonomije.

Obravnavani odločitveni problem je relativno preprost in ga v vsakdanjem življenju verjetno ne bi reševali tako sistematično; zadovoljili bi se z nasvetom prijatelja ali prelistali kakšno računalniško revijo. V nekoliko spremenjenih okoliščinah pa bi bila uporaba odločitvenih tehnik povsem upravičena tudi na tem področju. Vzemimo na primer nakup večjega števila takšnih računalnikov v podjetju, kjer bi lahko imela napačna odločitev bistveno večje finančne in druge posledice. Drug podoben primer je izbira najprimernejšega ponudnika na osnovi javnega razpisa (na primer v državni upravi), ki terja sistematičen in dobro dokumentiran odločitveni postopek ter podrobno utemeljeno končno odločitev.